Fritz

Krvni davek

4.05.2007

Včeraj sem na teletextu zasledil novico o nesreči kajakaša na Soči. Tragično. Prvi krvni davek reke letos. In zakaj?

Na raznih forumih so se vnele razne debate: 0 norih vodostajih, o neurejenih razmerah, o omejitvah, o dovoljenjih, o norosti kajakašev, o izzivanju usode in še o marsičem. Kje je tu resnica? Najbrž nikjer. Kot se je razpaslo v tej deželi je taka novica predvsem polna senzacionalizma, ki potem podžiga tovrstne debate.

Pa pojdimo po vrsti. Baje naj bi bil krivec tudi zelo visok vodostaj, kar je daleč od resnice. Morda je bil vodostaj na usodni brzici celo prenizek, morda… Vsekaor se po Soči vesla ob bistveno višjih vodostajih. Celo do pretoka 60 m3/s (merjeno v Logu Čezsoškem), kar je daleč od 22 m3/s v času nesreče. Težko bi torej govorili o visokem vodostaju.

Neurejene razmere, omejitve in dovoljenja? Vedno v nebo vpijoče zahteve po koncesijah so le krik denarja željnih podjetnikov. Koncesije bi le omogočile polnenje žepov peščice, ki za večjo varnost (kaj je že to?) najbrž ne bi naredili nič. Prevzaprav si niti ne predstavljam kako bi to izgledalo. Kajakaštvo je pač individualni šport in težko si predstavljam, da bi nek podjetnik angažiral množico vodičev, ki bi kajakaše spremljali po vodi. Še težje se predstavljam, da bi reševanja vešči mladci po naročilu koncesionarja čepeli na “nevarnih” odsekih in čakali na morebitne nevešče kajakaše, ki bi plačali uporabnino reke. Zares me zanima, kako si to predstavljajo! Naj se ve, da govorim o kajakaštvu in ne o raftingu, ki je povsem drugačen šport. Kako bodo rešeili spore glede raftinga je pač stvar druge debate. Utopljeni nesrečnik je bil kajakaš. Prepovedi? Te so najslajše! Sam obilno kršim IDIOTSKO prepoved Uredbe o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju. Z gorskim kolesom se lahko vozim le po cestah?! Pa dajte ga no srat. Vozim se, kjer je možno! Predvsem pa ne ogrožam druge, ne uničujem okolja, ne odmetavam odpadkov ipd., ker imam naravo rad in sem do nje kar se le da zaščitniški. Prepovedi bodo le pripeljale do podobnega. Torej kajakaštva na črno. Kako je to urejeno v tujini. Podobno kot pri nas. Na Korziki, kjer sem pred kratkim veslal ni omejitev. Izjema je reka Travo, kjer je dovoljeno veslati le v ponedeljek in petek (lokalna omejitev za kajakaše, ribiče in ostale… vsak ima svoje dneve). Vodnikov ni nikjer, ker lokalci povečini (tudi letos nisem srečal nobenega) sploh ne veslajo. Ve pa se, da so reke za kajakaše zahtevne in ponekod tudi zahrbtne.

In tu smo pri izzivanju usode ali o norosti kajakašev. ali je to morda želja po prvinskem doživetju, stiku z naravo ali hitrejšem utripu srca zaradi šusa adrenalina. Kdo bi vedel. Najbrž je zmes vsega, vsaj kar se mene tiče. Vendar pa je najpomembnejši kanček zdrave pameti. Usodo le ne gre izzivati kar na slepo. Potrebno se je zavedati svojih zmožnosti. Te pa lahko oceniš le, če veš kam greš in kaj te čaka na posameznih odsekih reke. Vse ostalo je ruska ruleta. Lahko se izzide, lahko pa tudi ne. To ne pomeni, da so vsi odseki na rekah nevarni. Niso! Nekateri so prav prijetni. So pa nekateri smrtno nevarni in tu je po moje skrita vsa resnica nesrečnega dogodka. Najbrž pomanjkanje veščine, nepoznavanje odseka in zahtevnosti reke ter kanček nesrečnega sosledja dogodkov so Poljaka pripeljali v brezizhodni položaj. Zanj je resnica žal v globini sifona hladne, a nepojmljivo lepe smaragdne Soče.

V kategoriji miks