Spomini
2.11.2007
Starejši ljudje nas popeljejo do naših najbolj oddaljenih spominov.
Jernej Lamovšek se je poslovil na način kakor je tudi živel - tiho, a nepozabno.
Misel nanj me je obdane z vonjem po tobaku, potopi v omamo rdečega usnjenega fotelja, popelje med platnice nepozabnih knjig o Indijancih in Kavbojih, ali pa skrije pod praprot v bližnji poseki.
Do nas otrok je bil vedno topel, čeprav nisem imel občutka, da bi se nam izrazito posvečal. A ravno ta nedostopnost ga je naredila še bolj zanimivega.
Zaradi nazaj počesanih temnih las, močnega črnega okvira očal, rahlo dvignjene glave ter nepogrešljive cigarete, se mi je zdel podoben klasikom črnobelih filmov. V mojih očeh so v njem vedno živeli Humphrey Bogart, Dean Martin in Henry Fonda.
Sedaj tudi vem, da je bil tak kot oni.
Večen.
V kategoriji miks






1 komentar Dodaj komentar
1. mica | 3.11.2007 ob 06:41
rana jutra so ravno pravšnja za branje pisanj, kakršno je tvoje.
prijetno, mehko, prav nič stresno, se besede dotikajo srca in pri tem govorijo, da imaš zanje občutek (s katerim pa se ne morejo pohvaliti ravno vsi)
Pa upam, da bo rojstvu sledilo še veliko drugih opažanj o ljudeh, o tem, kaj nosimo v sebi, pa o tem, kako to, slednje, razdajamo drug drugemu.
Komentiraj
Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <code> <em> <i> <strike> <strong>
Trackback na to objavo | Prijavi se na RSS komentarjev